Zima, ko narava zaspi in ko zaspijo tudi naše pridne čebelice je tiho zaspala in nas za vedno zapustila najstarejša članica našega Čebelarskega društva Krka in Zagradec, Marija Mavsar. Kdo bi si to mogel misliti, ko smo jo pred tremi meseci obiskali ter smo govorili in upali, da se pozdravi in se veseli v spominih na svoje čebelice. Obiska se je zelo razveselila, čebelarja našega čebelarskega društva je prisrčno in zelo toplo sprejela. Obujali smo spomine na čebelarske dni, ko je med svojimi čebelicami našla mir, njihovo brenčanje jo je sproščalo in preganjalo vsakodnevne skrbi ter krepilo in ohranjalo. Trenutki z njimi so bili najsrečnejši. Takrat smo govorili poslednjikrat. Ali, žalibog, bilo je tako.
V društvu je bila včlanjena preko 20 let od leta 2001 za kar je prejela tudi značko zvestobe. Njeno čebelarjenje pa se je začelo že mnogo prej, ko je pomagala svojemu očetu Ivanu, dolgoletnem članu našega društva, ki je čebelaril več kot 60 let in je po njegovi smrti prevzela prvih 8 družin.
Ob njenem slovesu je zazijala praznina, ki je ne moremo zapolniti. Hudo nam je, da se ne bomo nikoli več videli, skupaj načrtovali in bogatili našo čebelarsko dejavnost. Hvaležni smo ji za dneve in leta, ki so nam bila podarjena za skupno delovanje in druženje. Marija, počivaj v miru!
