Leta hitro tečejo, da se mi zdi, da je vse bilo včeraj. Le spomini po katerih sem brskal me spominjajo, da mi je marsikaj ušlo iz spomina.
Čebelarstvo ima v naših krajih že kar večstoletno tradicijo. Organizirano so v deželi kranjski širili čebelarstvo v 18. Stoletju že Anton Janša, ki je slavo naše čebele kranjice ponesel na Dunaj in naprej po Evropi. Nekako v istem času je v naših krajih deloval in širil čebelarski nauk duhovnik Peter Pavel Glavar, ki je imel v posesti grad Lanšprež pri Trebnjem. Čebelaril je z več kot 400 družinami in vsakomur, ki je pokazal interes za čebelarjenje je podaril kakšno družino. V 19. stoletju pa je v gradu Podsmreka pri Višnji Gori deloval baron Rothschütz in čebelaril z več kot 1000 družinami, ki jih je izvažal po celem svetu. Na koncu 19. Stoletja je začela izhajati tudi revija Slovenski čebelar, ki je širila čebelarsko znanje. Prav je, da tudi tu omenimo Frančiška Rojino, ki je bil prvi urednik . O čebelah je pisal tudi župnik Lakmayer in mnogi drugi.
V tem obdobju so že začeli propagirati in uvajati panje s premakljivim satjem. Pri nas se je uveljavil AŽ panj, v kakršnih čebelarimo še danes. V prejšnjih stoletjih je bilo čebelarstvo rezervirano samo za privilegirane, med pa je veljal kot hrana za bogove, za navadne smrtnike pa le kot zdravilo.Našim predhodnikom pa gre zasluga, da smo prišli do čebel tudi mi, navadni ljudje in so med ter ostali čebelji pridelki postali dostopni vsem kot živilo in zdravilo.
Da bi čebele in njih pridelke bolje tržili so se na začetku prejšnjega stoletja čebelarji začeli združevati v zadruge, družine in društva. Tako je bilo 1907 ustanovljeno tudi naše društvo, ki danes praznuje 110 letnico delovanja in sem prav letos že 70 let član tega društva, ki sem mu bil 20 let tudi predsednik. Društvo je doživljalo v teh sto letih vzpone in padce skupaj s svojimi člani in čebelami. Že 1. Svetovna vojna je kruto zarezala tudi med čebelarske vrste in stalež čebel. Po naših vaseh se je čebelarstvo spet obnovilo in spet začele organizirano delovati. V tem obdobju so se začeli povezovati z jugoslovanskimi čebelarji. Slovenci smo tedaj dobili tudi prvi čebelarski dom v Ljubljani, ki so ga večkrat selili in se je nazadnje ustalil leta 1935 na Tyrševi 21. Druga svetovna vojna je spet drastično zarezala v čebelarske vrste in v prenekaterem čebelnjaku je utihnilo čebelje bučanje in mnogi čebelarji so opustili to dejavnost. Na to je vplivala tudi reorganizacija in socializacija kmetijskih dejavnosti, katerih del je tudi čebelarstvo. Le malo nas je ostalo s svojimi ljubljenimi čebelami.
Slovensko čebelarsko društvo se je preoblikovalo v čebelarsko zadrugo s svojimi podružnicami in se je ob podpori države prva leta kar uspešno razvijalo. Je pa zaradi napačnih odločitev vodstva zašlo v take težave, da si organizacija celo desetletje ni opomogla. Po propadu Čebelarske zadruge je bilo na gospodarskem področju ustanovljeno podjetje Agromel, ki naj bi postalo velečebelarstvo. Tudi to je v par letih propadlo, kljub izdatni pomoči države. Na našem področju je bila podružnica Agromel v gradu Podsmreka pri Višnji Gori z okoli 2000 panji.
Leta 1954 je bila ponovno ustanovljena Zveza čebelarskih društev Slovenije in čebelarji smo marljivo čebelarili naprej. Veste, v nepoučenem okolju veljamo čebelarji za čudake, ki najlepše dni v letu prebijemo ob svojih ljubljenkah v čebelnjakih, jih opazujemo, pregledujemo, negujemo in pazimo, da se pravilno razvijajo. Čebele pa nam to ljubezen poplačajo s svojimi sladkimi in koristnimi pridelki kot so med, cvetni prah, matični mleček, propolis, vosek in čebelji strup. Seveda so včasih tudi kritične do nas in ostro reagirajo, nas opikajo in nam tako sporočijo, da si naše družbe trenutno ne želijo. Toda naša ljubezen do njih kljub vsemu ne splahni, saj one so naša vez z naravo, ki čebele še kako potrebuje za svoj obstoj in razvoj. Že veliki Einstein je zapisal, če čebele izginejo z zemlje lahko človek živi le še 4 leta. Brez čebel ni opraševanja, ni več plodov in semen, ni več rastlin, živali in ni več človeka. Prav zadnje čase se dogajajo množični pomori in odmrtja čebel, za katere ne najdemo vedno pravih vzrokov, zato moramo še bolj paziti kako ravnamo z naravo in s čim ter kako posegamo vanjo z najrazličnejšimi pripravki. Zato je prav, da se ob tej priliki spomnimo naših neposrednih predhodnikov, ki so soustvarjali in bili zaslužni v društvu, da dejavnost na našem čebelarskem področju ni zamrlo. Največ zaslug za to imajo: Janko Marolt iz Stčne, Glavan Alojz, Zajc Jože, Sever Alojz in Vinko iz Muljave, Hočevar Franc, Bregar Lovro, Koščak Stane, Purkart Stane in Podržaj Anton iz Krke, Globokar Jože iz Les, Hrovat Janez st. in ml., Košak Franc in Papež Ciril iz Zagradca ter Žavbi Franc iz Ambrusa. Oni so bili organizatorji čebelarskih družin po 2. svetovni vojni iz katerih je po letu 1975 z združitvijo nastalo naše društvo v sedanjem obsegu. V organizacijskem smislu je naše društvo in člani doživljalo vrsto sprememb od poimenovanja iz društev v družine, pa zopet v društva in pozneje v občinsko zvezo čebelarskih društev Grosuplje leta 1979. Ta se je razpustila po ustanovitvi občine Ivančna Gorica. Bili smo tudi soorganizatorji prvega čebelarskega tabora 1969 na Boštanju pri Grosuplju. Ves iztržek od prireditve je šel za ČIC na Brdu pri Lukovici, ki se je začel takrat graditi. Predsednik ZČDS je bil tedaj g. Benedičič, sledili pa so mu dr. Beniger, gen. Švara itn, do g. Peterleta, pod katerega predsedovanjem je bil ČIC tudi dograjen do svoje sedanje oblike, ko mu predseduje g. Boštjan Noč.
Našemu društvu smo zadnjih 30 let predsedovali Rošelj Janez, Zaletelj Henrik, Bregar Andrej in sedaj Volaj Marjan. Članstvo se je od 24 članov povzpelo na 52, število čebeljih družin pa je nihalo od 350 do 650 in sedanjih preko 1000. Leta 1981 se je tudi pri nas pojavila varoa – čebelji klop, ki nam še danes povzroča sive lase in nam desetka stalež čebel. Poleg te nadloge se moramo spopadati tudi z boleznimi kot so nosema, pršice, poapnela zalega, huda gniloba in virusi. Vse to nas obremenjuje in moramo biti čebelarji še kako vztrajni in povezani ter združeni v našem čebelarskem društvu in se še naprej skupno borimo proti vsem tegobam naših čebel in nas samih, če hočemo »Stati inu obstati« kot je že pred 460 leti zapisal naš Primož Trubar. Ko smo pred 10 timi leti razvili svoj prapor smo dejali, da praznujemo 70 letnico, ker pač nismo imeli pisnega vira, ki bi potrjeval našo starost. Pa nam je ga. Vida Koželj iz Šmarja Sap, tudi žena našega člana g. Antona Koželja odkrila v reviji »Slovenski čebelar« iz leta 1907 zapis o ustanovitvi našega društva. Tako lahko pod našim praporom razvijamo čebelarski duh z več kot stoletno tradicijo.